Tudi psihologija pravi, da ne potrebujemo novih dražljajev, ampak prav nasprotno. Potrebujemo krute opomnike, da nas spomnijo, kaj je vredno v življenju. Krize, ki prinašajo korist, so neločljiv del naše življenjske poti in igrajo ključno vlogo pri našem osebnem razvoju.
Problem je, če bi se izogibali teh dogodkov, bi potem plavali v varnem lagodju, ker prav to nas prepušča v naivnosti in šibkosti. To lagodje ustvarja in ohranja domnevo da sta varnost in mir samoumevna. To postane normala in vse neprijetne situacije bi postale »nenormalne«. To bi nas vodilo v spiralo iskanja popolnosti, v kateri bi se osredotočili zgolj na to, kaj bi lahko bilo še boljše ali drugače.
Zato to lagodje oz. iskanje nekaj od sveta, lahko postane zavetišče za notranje krize, kot so depresija, anksioznost in tesnobni občutki. Posebno danes je to nekaj kar je postalo del sodobnega človeka. V tem udobju se lahko zgodi, da enostavno zanikamo neugodne ali neprijetne dogodke okoli nas. Težimo k ustvarjanju idilične podobe, ki jo pričakujemo. Na primer, te podobe nam jo ponazarja družba predvsem skozi družbena omrežja.
Tu se odpre prepad med realnostjo in idealizmom. Konstanten tok »dopamina«, ki ga prejemamo iz navidezno popolnih družbenih pričakovanj, lahko vpliva na našo percepcijo sveta. Ta pričakovanja in iluzije se prepletajo, včasih pa postanejo vir razočaranj, saj realnost ne ustreza idealom, ki smo si jih ustvarili. Hkrati pa ustvarjamo iluzijo popolne identitete, medtem ko neprijetne in nepopolne stvari projiciramo drugam in na druge. Odgovornost dajemo na druge.
Človeški um nima vgrajenega merila, ki bi posamezniku jasno pokazalo, kdaj je vse v redu. Ko je nekaj v redu, moraš z nečim primerjati, da veš, da je res v redu. Potrebuješ neki kontrast, potrebuješ nekaj, kar definira trenutno situacijo. Na primer, človek ni zadovoljen s svojim telesom in se trudi v fitnesu, da bi oblikoval svojo postavo. Toda na ulici sreča osebo brez nog. Če je človek dovolj refleksiven, bo začutil srečo in hvaležnost, saj se zaveda, da ima kljub morda neidealni postavi še vedno dve nogi. Razume, kako nesrečen bi bil brez nog in kako bi si morda govoril: »Če bi vsaj imel noge, bi bil srečen.« Toda on prav ta trenutek ima obe nogi, pa še vedno ni srečen?
Problem je, ko se nek občutek ali stanje stabilizira, postane nekaj »normalnega« in za našo pozornost manj zanimiv. Na primer, za občutke ugodja – ko se udobje vzpostavi in se zdi stalno, postane za naš um rutinsko in začne hrepeneti po novih dražljajih, po nečem, kar bi bilo še več, še boljše. Taka stabilna stanja postanejo prazna ali celo dolgočasna, kar vodi v iskanje novih viškov ugodja. Toda iskanje take zunanje popestritve ne razreši problema, ampak le povečuje, saj po vsakem novem dražljaju vedno sledi plato.
Adaptacija, proces, ki ga naši možgani izvajajo, se osredotoča na rutinske stvari, običajne navade in skrbi. Zavest nenehno išče nove dražljaje, novosti, ker če ni primerjave s tistim, kar je fantastično ali presežek, se začnejo v naši zavesti rojevati dvomi. Vprašanja o lastni zadovoljstvu in uspehu postajajo vse pogostejša in vodijo do razvoja tesnobe, depresije in anksioznosti. In tak način delovanja nima konca. Nikoli ne bo zadovoljitve.
Razumevanje delovanja naše psihe in njene nenehnega iskanja ravnovesja med stalnostjo ugodja ter izzivi življenja je ključno za ohranjanje notranjega miru in zadovoljstva v vsakdanjem življenju. Tu bom izpostavil kako je potrebno soočanje s krizami že v otroštvu in tudi v partnerstvu.
Kriza v času otroštva
Vzgoja otroka je ključen proces, v katerem se starši dandanes pogosto znajdejo v skušnjavi, da bi otroku vsilili svoje predstave o sreči, namesto da bi ga učili odgovornosti. Preprečujejo mu, da bi samostojno doživel različne situacije in izkušnje, saj ga nenehno ščitijo in skrbijo zanj. Tako otrok nima priložnosti, da bi gradil lastno paleto rešitev, ki bi mu pomagala premagovati frustracije v življenju.
Starši, ki nenehno posegajo in opravljajo stvari namesto otroka, mu ne omogočajo razvijanja potrebnih veščin za samostojnost. Neprestano skrbijo za njegovo varnost, pospravljajo in rešujejo težave, kar vodi v prazno knjižnico izkušenj otroka. Brez teh izkušenj, ki bi mu pomagale pri obvladovanju frustracij, se otrok lahko kasneje znajde v stiski. Zato pa je pomembno je, da otrok obogati svojo podatkovna zbirko rešitev za soočanje s frustrirajočimi situacijami. Če te izkušnje manjkajo, se frustracije povečujejo, otrok pa začne občutiti, da izvirajo iz drugih ljudi. Do tega pride zaradi samoumevnosti, da je udobje pravica in del njegove identitete, vse kar pa je neprijetno pa je zaradi zunanjih dejavnikov. In če se še boji drugih ljudi, lahko to privede tudi do agresivnosti in neprimernega obnašanja (npr. najstniško nasilje).
Otroci potrebujejo priložnosti za samostojno reševanje težav, sicer se lahko soočijo s težavami pri obvladovanju svojih čustev in vedenja v stresnih situacijah. Starši imajo pomembno vlogo pri spodbujanju otrokovega samostojnega razvoja in gradnji lastnih izkušenj, ki mu bodo v pomoč pri premagovanju življenjskih izzivov. Seveda pa to ne pomeni, da so otroci prepuščeni sami sebi, temveč da so zavedajoči se posledic svojih dejanj, vključno s tem, da se otroka kaznuje.
Kriza v partnerstvu
V zakonskih vezah se pogosto zgodi, da ko je vse v redu in ni posebnih težav, se začne znotraj odnosa vzpostavljati varnost in lagodje. Običajno bi temu lahko rekli čudovit zakon, vendar pa to lahko vodi tudi v monotonost in občutek praznine v življenju znotraj partnerske zveze.
Ko se življenje znotraj zakona ustali in postane rutinsko, se lahko začne partner začeti spraševati o svojem možu ali ženi. Vzrok za monotonost se včasih napačno pripisuje partnerju, saj se domneva, da ne izpolnjuje več ali ne prinaša novih prijetnih izzivov v odnos. Ta iskanje popestritev in sprememb lahko privede do dvoma v partnerja ali celo do obtoževanja.
Pomembno je razumeti, da lahko tudi v zdravih in močnih zakonskih vezah pride do faz stagnacije ali monotonosti. Zato za uspešen zakon je ključno, da oba partnerja prevzameta odgovornost za svoje notranje stiske. To zahteva ohranjanje lastne individualnosti in ne zanašanje izključno na partnerja za občutek varnosti. V primeru stiske je bistvenega pomena, da se posameznik zaveda svojih potreb ter se izogiba obtoževanju partnerja. Namesto obtoževanja je pomembno, da posameznik prepozna in prizna lastno stisko ter jo komunicira s partnerjem. Prava komunikacija vključuje iskrenost glede lastnega stanja in potreb, ne pa zahtevanja nečesa od partnerja. S tem se gradi temelj iskrenega odnosa in zaupanja.
Ohranjanje individualnosti omogoča, da partnerja delujeta kot podpora in ne kot izključen vir varnosti ali rešitve za stiske. Prav tako je ključno, da se zavedata, da je vsak odgovoren za svoje občutke in potrebe ter da je komunikacija ključna za razvoj zdravega in iskrenega odnosa v zakonu.
S tem razumevanjem, ko pride do krize v partnerskem odnosu, se ta kriza sprejema kot nekaj, kar je del normalnega in zdravega razvoja vsake veze. Zavedanje, da so krize neizogiben del vsakega odnosa, omogoča obema partnerjema, da se pripravita na morebitno krizno situacijo, namesto da bi bila nepričakovana ali prestrašujoča. Ko oba partnerja prepoznata, da je vprašanje časa, kdaj se lahko pojavijo težave ali kriza, postaneta bolj pripravljena na morebitne izzive. Ko se kriza dejansko pojavi, jo dojemata kot priložnost za rast in poglabljanje svojega odnosa. Zavedata se, da lahko skozi premagovanje težav izboljšata svojo povezanost in se medsebojno obogatita.
Tako, kot smo razpravljali o pomenu izzivov v otroštvu, je pomembno, da dobrodošlico izrazimo tudi krizam v našem domu. Prevzemanje odgovornosti morda ni vedno prijetno, vendar to še ne pomeni, da je narobe. Zato je ključnega pomena, da oba partnerja aktivno delata na svojem osebnem duhovnem razvoju in rasti. Skupno duhovno rast partnerjev lahko prispeva k njihovi notranji moči in boljšemu razumevanju ter podpori med kriznimi situacijami, kar lahko še dodatno utrdi njun odnos.
Druge krize
Raznolike krize in stiske nas lahko doletijo v različnih življenjskih okoliščinah, ne le znotraj družinskih odnosov. Na primer, težave in krize se lahko pojavijo ob dvomih v službi, izgubi zaposlitve, prilagajanju novim okoliščinam, konfliktih v medosebnih odnosih ali ob soočanju s spremembami v življenju. Zato je ključno, da se ne udobno namestimo v občutek varnosti do te mere, da postane samoumeven.
Človek mora zavedati, da kljub trenutni odsotnosti krize ideja o njeni možnosti ostaja prisotna. Ta možnost krize dejansko oblikuje občutek sreče ob njeni trenutni odsotnosti. Podobno kot brez teme ne bi bilo mogoče doživeti svetlobe, brez noči ne bi bilo mogoče prepoznati dneva, in brez krize ne bi bilo možno doživeti občutka sreče, miru ter hvaležnosti.
Razmišljanje o bolečini, minljivosti in celo o smrti lahko omogoči, da posameznik dejansko zaživi svoje življenje v polnosti. Brez spoznanja o minljivosti življenja ni resničnega dojemanja in cenjenja vsakodnevnih trenutkov.
Poleg tega posameznik ne čaka le na prihod kriz, ampak se lahko aktivno odloči soočati se z njimi tudi prostovoljno. Prostovoljna kriza se lahko pojavi, ko posameznik vztraja pri redni vadbi v fitnesu ali pomoč drugim, kljub želji po udobju. Ali pa se odloči prostovoljno soočiti s svojimi fobijami in strahovi. To so izzivi, ki odražajo razumevanje, da je odgovornost za užitek in strahove naša lastna.
S to odgovornostjo postanemo bolj odporni na izzive vsakdanjega življenja. Ne bojimo se težav vnaprej in ko se pojavijo, ne dopustimo, da bi nas preplavil strah ali stiska. Namesto obtoževanja drugih za stvari, ki se dogajajo, prevzemamo odgovornost zanje.
Prvi koraki reševanje krize
Kriza. Beseda, ki jo mnogi dojemajo kot nekaj negativnega, a v resnici predstavlja priložnost za razmislek, za nov izziv in potencialno spremembo. Življenje brez kriz ni le utopično, temveč tudi nepopolno. Ko se soočimo s krizo, nas ta spodbudi k razmisleku o lastnih dejanjih, odločitvah ter odnosih. To nam omogoča priložnost, da si priznamo potrebo po spremembi ter izboljšanju.
Družbena omrežja, osrednji del sodobnega življenja, nosijo s seboj tako pozitivne kot negativne vplive. Medtem ko nam omogočajo povezovanje s svetom in drugimi, lahko hkrati vplivajo na našo samopodobo. Neprestano prikazovanje popolnih trenutkov drugih lahko v nas vzbuja občutek manjvrednosti in nerealnih pričakovanj do sebe.
Kako rešiti to? Pomemben korak je umik iz družbenih omrežij in poglobitev v branje knjig ali drugo umetnost. Družbena omrežja in filmski svet imata svojo privlačnost, a hkrati lahko zavirata našo domišljijo. Knjige, umetnost, pa odpirajo vrata domišljiji, spodbujajo kreativnost in v nas prebujajo nove ideje.
Pomembno je tudi, da se ne obsedemo s konceptom popolnosti. Stalno hrepenenje po brezhibnosti in idealizirani sliki življenja nas lahko oddalji od realnosti. Prisotnost optimizma ni izključitev bolečine, trpljenja ali neuspeha iz življenjske enačbe. To je del resničnosti, ki jo prinaša življenje. Če se soočimo z dejstvom, da bomo doživeli težave, lahko začnemo videti tudi lepoto v tem, da smo sposobni prebroditi te izzive.
Ko sprejmemo bolečino, trpljenje in neuspeh kot neizogiben del življenja, se ne uvrščamo med pesimiste. Nasprotno, to nam omogoča, da se veselimo življenja v celoti, s čustveno odpornostjo in pripravljenostjo na vse, kar nam lahko prinese. Ta pristop nam omogoča, da cenimo trenutke sreče še bolj, saj smo se zavedali tudi njihovega nasprotja.
Protistrup krize pa je zagotovo tudi hvaležnost. Ko smo prej razpravljali o tem, kako um išče nekaj večjega ali boljšega od tega, kar že imamo, je sedaj čas, da usmerimo svoj um v hvaležnost za stvari, ki so že prisotne v tem trenutku, in prenehamo hrepeneti ali obsojati zunanje stvari. Zavedamo se, da ne glede na trenutno stanje, bi lahko bilo slabše.
Znotraj hvaležnosti sta vedno z roko v roki prisotna kriza in sreča. V času sreče se zavedamo odsotnosti krize in smo za to hvaležni. In v času krize se lahko zavedamo odsotnost še večje krize in začnemo dojemati, da pravzaprav naša situacija bi bila lahko še slabša, a ni tako. Tak pristop je omenjen tudi v starodavnih budističnih besedilih. Tu je primer iz Puṇṇa sutte (Saṁyutta Nikāya 35:88), dialog med Buddho in njegovim učencem Puṇṇa, ki se je ravno odpravljal na nevarno pot:
“Zdaj, ko si prejel to kratko spodbudo od mene, Puṇṇa, v kateri državi boš prebival?”
“Spoštovani gospod, obstaja država imenovana Sunaparanta. Tam bom prebival.”
“Puṇṇa, ljudje Sunaparante so divji in grobi. Če te bodo zmerjali in zasramovali, kaj boš mislil o tem?”
“Spoštovani gospod, če me bodo ljudje Sunaparante zmerjali in zasramovali, potem bom pomislil: ‘Ti ljudje Sunaparante so odlični, resnično odlični, ker me ne udarijo s pestjo.’ Potem bom tako pomislil, Blagoslovljeni; potem bom tako pomislil.”
“Ampak, Puṇṇa, če te bodo ljudje Sunaparante udarili s pestjo, kaj boš mislil o tem?”
“Spoštovani gospod, če me bodo ljudje Sunaparante udarili s pestjo, potem bom pomislil: ‘Ti ljudje Sunaparante so odlični, resnično odlični, ker me ne udarijo s kepo blata.’ Potem bom tako pomislil, Blagoslovljeni; potem bom tako pomislil.”
“Ampak, Puṇṇa, če te bodo ljudje Sunaparante udarili s kepo blata, kaj boš mislil o tem?”
“Spoštovani gospod, če me bodo ljudje Sunaparante udarili s kepo blata, potem bom pomislil: ‘Ti ljudje Sunaparante so odlični, resnično odlični, ker me ne udarijo s palico.’ Potem bom tako pomislil, Blagoslovljeni; potem bom tako pomislil.”
“Ampak, Puṇṇa, če te bodo ljudje Sunaparante udarili s palico, kaj boš mislil o tem?”
“Spoštovani gospod, če me bodo ljudje Sunaparante udarili s palico, potem bom pomislil: ‘Ti ljudje Sunaparante so odlični, resnično odlični, ker me ne bodo zabodli s nožem.’ Potem bom tako pomislil, Blagoslovljeni; potem bom tako pomislil.”
“Ampak, Puṇṇa, če te bodo ljudje Sunaparante zabodli s nožem, kaj boš mislil o tem?”
“Spoštovani gospod, če me bodo ljudje Sunaparante zabodli s nožem, potem bom pomislil: ‘Ti ljudje Sunaparante so odlični, resnično odlični, ker mi ne bodo vzeli življenja s ostrim nožem.’ Potem bom tako pomislil, Blagoslovljeni; potem bom tako pomislil.” […]
“Dobro, dobro, Puṇṇa! Obdarjen s takšno samoobvladovanjem in mirom, boš sposoben prebivati v državi Sunaparanta. Zdaj, Puṇṇa, lahko greš po svojem udobju.”
Nato, razveseljen in vesel nad izjavo Blaženega, se je Častiti Puṇṇa dvignil s svojega sedeža, se priklonil Blaženemu in odšel, pri tem ga je držal na svoji desni strani. Nato je uredil svoje bivališče, vzel svojo skledo in zunanji plašč ter se odpravil proti državi Sunaparanta. Potujoč po stopnjah je končno prispel v državo Sunaparanta, kjer je prebival. Nato je med tem deževjem Častiti Puṇṇa vzpostavil petsto moških laičnih privržencev in petsto ženskih laičnih privržencev v praksi, in sam je med istim deževjem dosegel tri resnična spoznanja. In med istim deževjem je dosegel končno Nibbāno.
Podobno zgodbo je zapisala tudi Lukas. Piše, da je 91-letna upokojenka iz Augsburga utrpela hude poškodbe v prometni nesreči, ko jo je povozil tovornjak, zaradi česar so ji amputirali obe nogi. Kljub tej tragediji je po operaciji izrazila hvaležnost, ko se je prebudila iz anestezije: »Kako čudovito je, da sem še vedno med živimi!« Nato je, čeprav je čutila močne bolečine, ničesar ni prigovarjala: »Kakšna sreča, da nisem popolnoma hroma.«
Kmalu zatem se je navdušila nad protezami, ki so ji jih predstavili, in izrazila hvaležnost inženirjem za njihov izum. Kljub težavam pri uporabi protez je izrazila zadovoljstvo: »Te proteze so precej bolj gibljive od mojih starih nog.« Medtem ko je sprejemala obiskovalce in se zahvaljevala za pomoč, je izražala veselje ob vsaki priložnosti: »Kako lepo je to!« Hkrati pa je poudarila, da vse te spremembe in proteze krije zdravstveno zavarovanje.
Ta dogodek je pritegnil pozornost novinarjev, ki so želeli izvedeti več o njenem vedenju. Med intervjuji je razkrila skrivnost svoje življenjske modrosti: »Vsak dan molim.«
»Molitev« pomeni, da odpiramo nove vidike našega dojemanja, presežemo ozkoglednost ter razširimo pogled na našo bivanjsko sfero, vključno z duhovnim. Skozi to se razkrije minljivost vsega. Ni potrebe po čakanju, da stvari preprosto minejo, ampak se zavedamo, da je prav trenutek moje situacije pogojen. Nič ne obstaja izključno samostojno, vse je del stvarjenja. To vključuje tudi srečo in mir, ki se ustvarita iz kriz in nemira. Za pristno sprejetje življenja se moramo sprijazniti z vsem paketom, ki vključuje tako dobro kot zlo. To nas pripelje k zavedanju, kaj je del realnosti in česa ne moremo nadzorovati, ter nam jasno pokaže, kje se skriva naša prava moč.
Viri
Lembke, Anna, Dopamine Nation: Finding Balance in the Age of Indulgence. Dutton, 2021.
Lukas, Elisabeth, Osnove Logoterapije, Človeška podoba in metode. Celjska Mohorjeva družba, 2014.
Potočnik, Vinko (2013). Sebastjan Kristovič, Eksistencialna kriza in kriza smisla z vidika logoterapije. Bogoslovni vestnik, letnik 73, številka 4, str. 663-664.
Kristovič Sebastjan, Reševanje krize smisla sodobnega človeka. Celjska Mohorjeva družba, 2014.
Zadel, Aleksander: Edina, ki globoko osmišlja bivanje človeka, je ravno bolečina. Intervju, Večer, priloga »V soboto«, 6. januar 2024, str. 6-9