Primož K. Hiriko

Primož se je rodil leta 1985 v Ljubljani in odraščal v dolenjski regiji Slovenije. Svoje zgodnje leta je preživel v Mirni v vrtcu, večino osnovne šole v Novem mestu, nato pa preostanek osnovne šole in gimnazijo ko je živel na Dvoru pri Žužemberku. Njegovo pot v budizem se je začela, ko je pri devetih letih naletel na knjigo, kar je vzbudilo njegovo zanimanje. Pri dvanajstih letih je že intenzivno raziskoval prakse meditacije.

Pri osemnajstih letih je postal ustanovni član Društva Theravada Buddhist Bhavana. Po zaključnem izpitu gimnazije je pri devetnajstih letih, ravno na dan zadnjega izpita, uresničil pomembno odločitev – zapustil je domači kraj in se pridružil meniški skupnosti v samostanu Santacittarama kot anagarika. Po nekaj mesecih tam se je decembra 2004 preselil v Veliko Britanijo, kjer se je naselil v budističnem samostanu Aruna Ratanagiri v Northumberlendu.

Pri dvajsetih letih je postal novinec (samanera), leto kasneje pa je bil v celoti posvečen kot menih (bhikkhu) z Luang Por Sumedho kot njegovim predstojnikom (uppajjhaya). V svojih petih letih v samostanu Aruna Ratanagiri je prevzel odgovornost za Path Press, skrbel je za avtorske pravice in ohranjanje dediščine Vena. Nyanavire in Ven. Bodhesaka. Nato je postal glavni urednik pri Path Press Publications, pregledal izdajo Clearing the Path ter objavil dela, kot so Ven. Nyanavirivo Notes on Dhamma in The Letters of Sister Vajira.

Leta 2010 se je preselil v budistični samostan Cittaviveka v Sussexu, Velika Britanija, kjer je dokončal urejanje Ven. Nyanavirinega Seeking the Path, ki je izšlo istega leta. Leta 2013 je preživel leto na Novi Zelandiji v samostanu Bodhinyanarama, kjer je končal in objavil svojo prvo biografsko knjigo o Ven. Nyanaviri z naslovom The Hermit of Bundala. Njegovo uredniško delo je zajemalo tudi delo na Ven. Nyanamolijevi knjigi Meanings.

Po vrnitvi v Veliko Britanijo leta 2014 je bival v samostanu Amaravati in pogosto obiskoval Šrilanko več mesecev. Njegov čas na Šrilanki je vključeval bivanje v Hillside Hermitage v hribovju Knuckles in v Bundali, kjer je živel kot puščavnik med divjino, med sloni, strupenimi kačami in pticami tarantul.

Foto album

Leta 2016 se je vrnil v Slovenijo in prejel ponudbo za ustanovitev samostana Samanadipa, kjer je z denarno podporo Mame Temduang Goodchild postavil kuti (meniško kočo) na zemlji svoje babice. Začetki samostana so vključevali osamljeno življenje in prenavljanje stare koče za menihe. Sčasoma se je pridružilo več menihov, Hiriko pa je razširil prostor z vzpostavitvijo več kutijev in nakupom dodatnih zemljišč. Samanadipa je bila uradno registrirana kot verska organizacija v Sloveniji januarja 2020.

Med svojim delom v Samanadipi je Hiriko vodil predavanja, vodil meditacijske laične odmore, ustanovil skupino za študij Upasaka, objavil številne članke in videoposnetke na temo Buddhovih naukov, posvečal posameznike meniškemu življenju in jih izobraževal v meniški etiki (Vinaya). Njegova vizija je bila ustvariti prostor, ki ni slepo sledil tradicionalnim normam in pokorščini, ampak podpira menihe pri doseganju visokega standarda znanja o Dhammi in Vinayi, pri praksi v osami z čim manj obveznostmi ter pri razvoju v samozavestne posameznike, sposobne samostojnih presoj na podlagi modrosti, razvite skozi učenja. Za laike je spodbujal razvoj visoke morale in jih spodbujal, da resno pristopijo k praksi.

V tem času je prevedel Dhammapado in Atthakavaggo (4. poglavje Sutta-nipate) iz palija v slovenščino, objavljeno pri Samanadipi. Vendar pa je februarja 2023 zaradi stresa zaradi upravnega dela Hiriko odložil meniško oblačilo. Kot laik ostaja pravni zastopnik Samandipe kot verske organizacije, nadaljuje s poučevanjem in nudi psihoterapijo, ki temelji na budističnih in eksistencialnih načelih (logoterapija). Trenutno se izobražuje iz psihoterapije na Akademiji za psihoterapijo logotherapijo in nudi terapijo pod supervizijo.