1. Uvod
Budistična psihoterapija, ki je v zadnjih nekaj desetletjih pridobila sprejem, predstavlja svež pristop k klinični praksi duševnega zdravja. Združuje vidike konvencionalne psihoterapije s tradicionalno budistično psihološko teorijo in prakso. Ker obstaja več podšol psihoterapije in tudi več različnih budizmov, iz katerih je mogoče črpati, ni enotnega formaliziranega kliničnega pristopa k njeni praksi. Zato se budistična psihoterapija močno razlikuje v svoji predstavitvi med raznolikimi izvajalci. Čeprav ni teoretične in metodološke konsistentnosti, obstajajo nekateri skupni elementi, ki ločujejo budistični pristop od bolj konvencionalnih psihoterapij, kot sta kognitivno-vedenjska terapija in psihoanaliza. V nadaljevanju bo opisano, kaj združuje različne elemente, čemur pravimo budistična psihoterapija.
2. Cilji in smer v budistični psihoterapiji
Cilj Buddhovega učenja je popolno prenehanje nevednosti in popolno končanje trpljenja ali drugih psiholoških neprijetnosti. To je cilj, ki je pravzaprav daleč od dosegljivega za človeka, ki je zaposlen z običajnimi gospodinjskimi in družinskimi odgovornostmi. Toda budistična psihoterapija kot terapija za vsakega človeka ne glede kateri filozofiji sledi, ne stremi k popolnemu prebujenju, ampak uporablja to modrost, da s etičnim življenjem, razvijanjem zbranosti in miru ter razvijanjem razumevanja, lahko se nagibamo k smeri, ki vodi k opuščanju in olajšanju bremen. Buddha je rekel, da je že biti na pravi poti že olajšanje trpljenja. Bolj ko opuščamo, bolj smo lahko razbremenjeni.
Budistična praksa zahteva spremembo življenjskega ritma, ki smo ga do zdaj vajeni. Človek mora tudi iti proti toku svojih nagnjenj in se naučiti marsikdaj odzvati z »ne«, predvsem ko želimo slediti svojim škodljivim navadam. Tisti, ki vidijo cilj budistične psihoterapije le v tem, da so prisotni v svojem trenutnem doživetju brez sodb, niso razumeli ključne vloge, ki jo igrata modrost in dejanje v procesu zdravljenja in sprememb.
Te spremembe pa lahko naredimo šele takrat, ko najprej jasno prepoznamo bolezen. Ne gre za prikrivanje problema znotraj blaženega meditativnega doživetja, ampak za soočanje s stvarmi takšnimi, kot so. Da bi dosegli cilj uravnoteženja (če že ne osvoboditve), budistična psihoterapija običajno predpostavlja relativno stabilno osebnost pri klientih in se osredotoča na optimalno zdravje, najvišji potencial in napredne stopnje človekovega razvoja. Budistična psihoterapija trdi, da je namen človeškega življenja doseči svoj najvišji potencial in doživeti trajno srečo ter popolno svobodo od trpljenja. Čeprav se ta cilj zdi visok, je pomembno upoštevati, da izhaja iz paradigme neskončnega življenja budistične psihoterapije, ki predpostavlja kontinuiteto in evolucijo zavesti čez več življenj. Na podoben način, kot sodobna znanost opazuje, kako se genetski zapis prenaša in razvija preko generacij, in kako moderna fizika zazna ohranitev energije, je cilj budistične terapije prostovoljno posredovati in usmerjati evolucijo lastne zavesti onstran njene identifikacije s fizičnim telesom ali statično osebnostjo v enem samem življenju.
3. Zdravljenje v budistični psihoterapiji
Jasno je, da vse psihoterapije poudarjajo introspekcijo in usmerjeno samo-razumevanje. Budistična metoda zlasti vključuje dialog, osredotočen na razumevanje stališča klienta, fenomenološko raziskovanje problema, vadbo v pravilnem razmišljanju, skupaj s kontemplativno izobraževalno triado meditacije, študija in življenjskega sloga med srečanji.
3.1.Meditacija in pogovor
V budistični psihoterapiji gre za kombinacijo klasičnega pogovora, združenega z vodenjem k meditaciji. Opazil sem, kako imajo nekateri meditatorji, ki se niso podvrgli terapiji, slepe točke v svojih osebnostnih vprašanjih in obrambah, zato ignorirajo svoje osrednje konfliktne nagnjenja, ki izhajajo iz preteklih travm. Nasprotno sem opazil, da se nekateri preveč terapevtizirani pacienti brez prakse meditacije borijo, da bi izkoristili svoje osebne uvide v trajnostni načrt dejanj proti preobrazbi. Vendar, ko pacient ima specifičen vpogled v svoje osebne težave, ima dosledno dostopen čustveni vodnik pri terapevtu ali učitelju meditacije, in se vključi v prilagojen program meditacije, da doseže svoje cilje, potem se proces zdravljenja izboljša in pospeši.
Budistična psihoterapija ponuja celovito kontemplativno izobraževanje, ki vključuje več meditacijskih tehnik, zasnovanih za izboljšanje introspekcije, razvijanje zavedanja, kultiviranje pozitivnih čustev in izzivanje vpogleda. Te metode niso veroizpovedne; da bi bile učinkovite, zahtevajo osebni napor. Kot takšne dopolnjujejo tedenske seje terapije, krepijo pacienta v notranjem procesu vsakodnevnega duševnega treninga, ki krepi in povečuje terapevtski proces med sejami. Meditacija izhaja iz palijske besede »bhavana«, kar pomeni vzgojo ali kultivacija uma. Posamezniki običajno usmerjajo um v obsedenost in samopreokupacijo, kar vodi v depresijo, tesnobo in narcisizem, budistična meditacija pa ponuja več protistrupov za premagovanje takšnih tegob in preusmerjanje uma v bolj zdrava stanja.
3.1.1. Meditacije zbranosti (samatha)
Osredotočenost na dihanje, pomagajo umiriti in osredotočiti um na en sam predmet fokusa, odstranjujoč njegovo običajno nagnjenje k zaspanosti in vznemirjenosti. Ta metoda predvsem koristi tistim, ki trpijo zaradi nevroze ali stresa.
Klient naj spremlja svoje dihanje v njegovi naravni obliki, brez aktivnega poseganja po dihalnih tehnikah. Za ohranjanje pozornosti na dihanju lahko šteje izdihne z naštevanjem od ena do deset in nato od deset do ena. Lahko tudi uporabi mantro buddho, »bud« ko vdihne, in »dho« pri izdihu. Obstajajo tudi druge metode, s katerimi lahko ohranja pozornost na dihu. Pomembno je, da hkrati sprosti svoje telo.
3.1.2. Meditacija na »štiri vzvišena stanja« (brahma vihare)
Tu kultivirajo ljubezen, sočutje, veselje in mirnodušnost do samega sebe in drugih, s čimer preglasijo naše nagnjenosti k sovraštvu, odporu, zavisti in predsodkom. S predhodno umiritvijo v meditaciji ta oseba z različnimi metodami širi ljubezen ali vsaj dobro voljo do sebe ali do drugih okoli sebe. Ko začne oseba čutiti ljubezen do sebe, se ji lahko odpre srce tudi do drugih. Ena od metod je tudi vizualizacija, ki širi ljubezen do na primer mladička muce in postopoma do celega vesoljstva. Marsikomu to deluje zelo blagodejno in ima dolgoročne učinke. Ta meditacija je koristna predvsem, ko klient trpi zaradi neke negativnosti do sebe ali drugih.
3.1.3. Kontemplativne meditacije (vipassana)
S preiskovanjem prodrejo v napačna in globoko zakoreninjena prepričanja glede ontološkega statusa samega sebe in fenomena, razkrivajo njihovo prehodno in relativno naravo ter spreminjajo naš odnos do njih. V budistični kontemplativni izobraževalni metodi se meditacijske tehnike ne izvajajo ločeno, ampak so povezane s kontemplativno študijo in spremembo življenjskega sloga, da oblikujejo celovit terapevtski program, imenovan trije treningi. V tem tristranskem pristopu so:
- Zavestna etična načela (sila) popravljajo neodgovorne življenjske sloge, ki ogrožajo samega sebe in druge. Etika je posebej pomembna. S klientom je potrebno tudi pogovoriti se o njegovi moral. Običajno so depresija ali anksioznost simptomi večjega problema, to je pomankanje etičnega življenja. Z nemoralnim življenjem oseba izgubi samospoštovanje in zaupanje vase. Svoje napake skriva in s tem si ustvari svet kot nekaj, kar ga morda opazuje in zasleduje. S tem se razvija tudi paranoja in nezaupanje v svet.
- Meditacija (samadhi) je razvijanje zbranosti. Um je ponavadi raztresen na zunanje pojave. Ta raztresenost in posledično tudi ujetost v abstraktni svet, človek izgubi jasni pregled nad sabo. Z zbranostjo se človek ne samo umiri, ampak se mu tudi razširi splošni pregled svojega doživljanja, dobi enotni pogled.
- Raziskovanje narave doživljanja (pannya) najprej prepozna stvari take, kot so, tako da se kolikor je mogoče izogiba domnevam. Pri budistični psihoterapiji je ključnega pomena, da človek zna čim bolj raziskovati med dejansko stvarjo in našo miselno domnevo. Pri tem pa človek razvija nov način razmišljanja, ki je konkreten, v nasprotju z običajnim abstraktnim načinom razmišljanja.
3.1.4. Kontemplativni pristop
Pri budistični psihoterapiji kot je učil Nyanavira Thera, tu gre za razlikovanje med dvema načinoma razmišljanja. Vso konceptualno razmišljanje je abstraktno; to pomeni, da je misel ali koncept popolnoma ločen od realnosti, odmaknjen od obstoja. Konkretno razmišljanje pa, nasprotno, misli predmet, medtem ko je ta prisoten, in to v pravem pomenu besed je refleksija ali pozornost. Človek je pozoren na to, kar počne, na to, kar vidi, medtem ko to dejansko počne (ali vidi). To je seveda veliko težje kot abstraktno razmišljanje; toda ima zelo očitno prednost: če človek razmišlja (ali je pozoren) na nekaj, medtem ko je dejansko prisotno, napaka ni mogoča, in človek je neposredno v stiku z realnostjo; medtem ko pri abstraktnem razmišljanju obstaja vsaka možnost napake, saj, kot sem že omenil zgoraj, so koncepti, s katerimi razmišljamo, sestavljeni iz poljubne množice posameznih izkušenj (knjige, pogovori, pretekli opazovanji in podobno).
Klienta se usmerja v zadrževanje potrebe po abstraktnosti in razvoj pozornosti do trenutnih pojavov. Začetni korak v tem procesu je meditativno opazovanje dihanja, kjer klient ostane osredotočen na dihanje in hkrati postaja pozoren na druge trenutne pojave, ki so sočasno prisotni, kot so občutki, zaznave, intencije in zavest. Zaradi izzivov, ki jih predstavlja um, je klientu na začetku težko vzdrževati konkretno opazovanje predmeta in hitro zdrsne v abstraktno razmišljanje, kot so sanjarjenje o preteklosti ali prihodnosti. Z izvajanjem meditacije se klient postopoma nauči razlikovati med abstraktnostjo in konkretnostjo ter vzpostaviti bolj stabilno pozornost na trenutno dogajanje.
To razumevanje pomaga osebi pri vsakodnevnih izzivih, s katerimi se sooča. Na primer, ko se pojavi jeza, namesto da bi iskali razloge v abstraktnosti, kot je na primer prepričanje, da je neka druga oseba kriva za našo jezo, zdaj prepoznamo, da je vzrok za jezo drugje. Izogibamo se domnevam in s konkretnim razmišljanjem ostajamo zvesti resnici, ki je prisotna. Torej, ne obtožujemo nečesa v prostoru in času, temveč iščemo vzrok, ki pogojuje naš problem, v tem primeru jezo. Kaj je torej resnični vir jeze? Lahko bi rekli, da so to naša pričakovanja glede tega, kako bi se morali ljudje obnašati do nas, da bi nas spoštovali, ali pa prepričanje, da morajo drugi delovati tako, kot mi želimo. Razlog za jezo je tako v naši lastni percepciji sveta. Zato ostaja odgovornost za naša čustva na nas samih.
Enako se potem razvijejo tudi psihološke težave, kot so depresija in anksioznost. Vir vseh teh problemov je prav v težnji po abstraktnostih. Depresija teži k temu, da bi nekaj izven nas osmislilo naše življenje, medtem ko anksioznost izhaja iz domneve o zunanjih nevarnostih. Z meditacijo se zmanjša potreba po analiziranju domnev in razvije direkten pogled v problem ter njegov notranji vir. Ko ugotovimo, da je problem v težnjah po neki eksistenci ali čutnosti, postopoma začnemo to tudi opuščati.
4. Pomoč pri specifičnih problemih v budistični psihoterapiji
4.1.Problem obsedenosti
Z zadovoljitvijo čutnih poželenj človek doseže želeno stanje. To kaže na njegovo naravno nagnjenost k zunanjim objektom. Vendar, ko se ta čutna zadovoljstva izčrpajo, se pojavi bolečina. Ključni problem ni v samih zunanjih dejavnikih, saj čutni in estetski objekti niso vir težav. Namesto tega je problem v notranjem uravnavanju uma. Enako velja za mentalno zdravje, kjer nevroze in depresije niso posledica zunanjih sil, temveč so odgovornost posameznika. Z enakim principom se te težave lahko tudi zdravijo, in sicer s preprečevanjem (ali vsaj zmanjševanju) čutnih zadovoljstev, ki služijo kot strup za dušo (prim. Itt. 1:3). Z omejitvijo zunanjih dražljajev lahko posameznik razvije notranjo pozornost ter pridobi vpogled v svojo realno situacijo. Namesto da se zanašamo na predpostavke o tem, kako lahko užitki rešijo naše težave, se osredotočimo na neposreden vpogled v koren problema, ki se nahaja vzporedno z našimi lastnimi nagnjenji.
Buddha je opozarjal, da pohlep in akumulacija materialnih dobrin prinašata trpljenje in nas potiskata v nižje stanje. Kljub temu, da te materialne dobrine same po sebi nimajo moči, jim mi dajemo to moč in nas na koncu obvladajo. Veliko stisk se lahko reši samo s tem, da se nauči opuščati.
4.2.Depresija
Buddha je izjavil, da je »navezan človek zelo skrit v votlini« (Att. 2:1). To votlino je označil kot »zbegano nevednost«, opisuje pa jo kot stanje, ki je »še vedno daleč od samote«. Buddha je tudi v depresiji in notranjih temnih stanjih videl vzrok v čutnosti, ki predstavlja navezanost na lastno bit. S posameznikovo fiksirano predpostavko o sebi pride tudi upanje za prihodnja dejanja in pričakovanja, da se bodo stvari iz preteklosti ponovno vzpostavile. Depresija je opisana kot močna želja po nečem, vendar pa ta želja ni zadovoljena, kar je podobno primerjavi s psom, ki gloda kost, a kljub vonjavam, ki mu mamljive, kost ne bo nikoli zapolnila njegove lakote. Pot k prenehanju depresivnih stanj vodi k umiritvi pričakovanj, da bi zunanji svet moral izpolnjevati posameznikove želje. Z omejevanjem iskanja nečesa zunaj sebe posameznik opusti prazno hrepenenje, ki vodi v propad. Protistrup proti temu stanju je aktivnost, usmerjena v izboljšanje morale in prakso pomoči ter radodarnosti, kar zmanjša ali celo preneha pričakovanje, da bi moral svet ugoditi posameznikovim udobjem.
4.3.Ideološki omejeni pogledi
Buddhov nauk tudi sprašuje kakšnih pogledov si držimo. Vidimo lahko veliko nestrinjanja, a kdo ima prav? Buddha odgovarja, da ne gleda ali ima nepošten ali iskren namen, ta človek si še vedno drži ideje, ki se jih oblikoval kot nje njemu po godu. Ideje so oblikovani, pogojeni, in so uravnani le tako, da ima ta posameznik korist iz tega, in zato niso brezhibni, niso blizu realnosti. Človek ne zna drugače, kot neprestano sprejema in zavrača vse vrste idej, kot je bilo rečeno »sprejemajo in opuščajo kakor opice, ko spuščajo veje se že naslednje oprijemajo« (Itt. 4:4). In ko je človek še posebno težko prilagodljiv, potem postanejo bolj resnejše psihološke težave, kot so nevroze in depresija.
Tu bi podal primer enega potencialnega klienta, ki pa si ni pustil psihoterapevtskim pristopom. Vse kar je bilo za njega realno, je znanost, le to kar lahko z razumom razume. Njegova depresija je za njega biološki problem in nerešljivo brez zdravstvenega zdravljenja. Vse ostalo je religija. Z drževanjem teh idej, ki jih poskušamo logično povezovati in pokrivati manjkajoče podatke s svojimi domnevami, bomo nekomu le mučno flikali svoje poglede. Vse ostalo postane nevarna idejo, katere se je treba otresti, saj bi ogrožalo naš pogled na svet.
Zato pa je nasvet človeku, da naj si nikoli ne jemlje svoje preferirane ideje preveč resno, oz. da je odprt za možnost, da pa morda nima prav, oz. si dovoli, da se njegovo razumevanje razvija tudi tako, da opusti tisto, kar postane kasneje nesmiselno.
4.4.Socialna anksioznost
Buddha je poudarjal moralnost kot ključen element notranje trdnosti in čiste vesti, kar posamezniku zagotavlja samozavest in zmanjšuje izpostavljenost strahu. Strah se pojavi, ko posameznik drugim daje večjo veljavo kot samemu sebi. Zato je eden od pristopov, da se posameznik vpraša, zakaj se počuti negotovo vase in kakšne navade ima, ki mu povzročajo občutek manjvrednosti. Morda je treba pogledati v svojo moralo: kako jaz s svojim govorom in dejanjem manipuliram svet in kakšen svet si jaz s tem ustvarjam?
Drugi pristop je praksa radodarnosti. Buddha trdi, da tisti, ki je radodaren in se približa drugim – bodisi plemenitim bojevnikom, brahmancem, gospodarjem ali kontemplativcem – ne bo čutil nobenega strahu (AN 5:34). Radodarnost posameznika ga naredi »drag in očarljiv za ljudi nasploh«, »dobri ljudje, ljudje integritete, občudujejo tistega, ki je radodaren«, in poveča se »ugled tistega, ki je radodaren« (AN 5:34). S tem se krepi njegova samozavest. Človek je socialno bitje, zato je glavni razlog za socialno anksioznost izoliranost od družbe. Izguba stika s socialnim okoljem lahko posameznika potisne v introspekcijo in razmišljanje o domnevah, kot so kaj si drugi ljudje mislijo o njemu.
Tretja zadeva se vrti okoli obsedenosti s samim seboj. Nismo tisti, kar mislimo, da bi morali biti, in začnemo igrati vloge za druge. To povzroča konstanten strah pred morebitnim razkritjem. Če nimamo vpogleda vase, nam manjka zavedanja o sebi in posledično tudi samozavesti. Zaradi tega se pojavi sum, da morda drugi vidijo več o nas kot mi sami. Ljudje, ki so obsedeni s samopodobo in radi gledajo vase v ogledala, se počutijo ranljive, če se ne vidijo jasno v določenih situacijah. Tu je glavni problem identifikacije, ko se identificiramo z določeno podobo, ki smo si jo ustvarili. Budistični nauk zato vodi posameznika, da raziskuje vprašanje identitete in spozna, da je identiteta krhka, ustvarjena in zato po naravi minljiva. Z opuščanjem ega se zmanjšuje tudi anksioznost.