Smrt je največja gotovost in hkrati največja neznanka. Vemo, da nas bo doletela, a ne vemo kdaj, kako in kaj sledi. Prav v tem protislovju se skriva razlog, zakaj se smrti bojimo – ker pomeni popolno izgubo nadzora.
Toda smrt ni nekaj, kar pride šele na koncu. Ves čas se dogaja. Vsak dan umira nekaj v nas – misel, ki je bila včeraj še živa, danes pa je pozabljena. Obraz v ogledalu, ki se počasi stara. Odnos, ki se spremeni ali razpade. Identiteta, ki je nekoč dajala varnost, pa je danes preozka in nas duši. Te male smrti so vaja za tisto veliko smrt, ki bo nekoč vzela vse.
Največji paradoks življenja je, da prav s sprejemanjem smrti začnemo živeti bolj polno. Dokler se smrti izogibamo, tudi življenja ne živimo v celoti. Postanemo previdni, ujeti v iluzijo varnosti, kot da bi se dalo večno odlašati z odločitvami, tveganji, odnosi. Ko pa si dovolimo umirati sproti – ko se zavestno ločimo od nečesa, kar nam ne služi več, ko zapremo eno poglavje, ko se odpovemo nadzoru – takrat se odpremo svobodi.
Budistična modrost pravi: “Umri, preden umreš.” To ne pomeni nihilizma, ampak pripravljenost na darovanje. Vsak trenutek je vaja v tem, da damo nekaj od sebe: iluzijo, navezanost, gotovost. Tako se učimo spustiti tudi tisto, kar bo na koncu največje – svoje telo, svoj dih, svoj »jaz«.
Smrt nas uči, da življenje ni mogoče posedovati. Ni naše. Je darilo, ki ga lahko samo živimo in delimo. In prav to življenje dobi globino – ko se zavedamo, da je minljivo, ga ne jemljemo več kot samoumevno.
Zato smrt ni nasprotje življenja. Je njegov ritem. Brez izgube ni rojstva. Brez tveganja ni svobode. Brez smrti ni hvaležnosti.
Morda je zato bolj resnično reči: kdor se boji smrti, se boji življenja. Kdor pa se uči umirati – vsak dan, v malem in v velikem – ta se pravzaprav šele zares uči živeti.