Rodil sem se leta 1985 v Ljubljani, otroštvo pa sem preživel v dolenjski regiji. Moje otroštvo se je začelo na Mirnem, nato v Novem mestu, kasneje pa v Žužemberku, kjer sem dokončal osnovno šolo. Gimnazijo sem obiskoval na Biotehniški gimnaziji Srednje kmetijske šole Grm v Novem mestu.
Že pri devetih letih me je budizem pritegnil, ko sem v enciklopediji naletel na poglavje o tej filozofiji. Pri dvanajstih sem se že resno poglabljal v meditacijske prakse, pri osemnajstih pa sem postal soustanovni član Društva theravadskih budistov Bhavana.
Ko sem zaključil gimnazijo, sem pri devetnajstih letih – prav na dan zadnjega izpita – sprejel eno najpomembnejših odločitev v svojem življenju. Zapustil sem dom in se kot postulant pridružil meniški skupnosti v samostanu Santacittarama v Italiji. Nekaj mesecev kasneje sem odšel v Veliko Britanijo in se nastanil v budističnem samostanu Aruna Ratanagiri v Northumberlandu.
Pri dvajsetih sem postal novinec (samanera), leto kasneje pa me je Luang Por Sumedho posvetil v meniha (bhikkhu). V petih letih v Aruna Ratanagiri sem prevzel odgovornost za Path Press, skrbel za avtorske pravice in ohranjanje dediščine častitih Nyanavire in Bodhesaka. Kasneje sem kot glavni urednik pri Path Press Publications pripravil in izdal več pomembnih del, med drugim Notes on Dhamma in The Letters of Sister Vajira.
Leta 2010 sem se preselil v samostan Cittaviveka v Veliki Britaniji, kjer sem dokončal urejanje Seeking the Path. Tri leta kasneje sem preživel leto dni v samostanu Bodhinyanarama na Novi Zelandiji, kjer sem napisal svojo prvo biografsko knjigo o Ven. Nyanaviri, The Hermit of Bundala.
Leta 2014 sem se vrnil v Veliko Britanijo in več mesecev preživel na Šrilanki, kjer sem živel kot puščavnik v Hillside Hermitage in v Bundali – v divjini, med sloni, kačami in tarantulami. Foto album
Leta 2016 sem se vrnil v Slovenijo in dobil priložnost za ustanovitev samostana Samanadipa. S pomočjo donatorke Temduang Goodchild sem na zemlji babice postavil prvo kuti (meniško kočo). Prvi meseci so bili samotarski, a sčasoma so se pridružili novi menihi, samostan pa se je razširil. Januarja 2020 je bila Samanadipa uradno registrirana kot verska organizacija.
Moja vizija je bila ustvariti prostor, kjer menihi ne bi slepo sledili tradiciji in pokorščini, temveč bi imeli priložnost za resnično poglobitev v Dhammo in Vinayo. Želel sem jim omogočiti samostojno razmišljanje, prakso v osami z minimalnimi obveznostmi ter razvoj samozavesti, ki temelji na lastni modrosti, pridobljeni skozi učenja. Laike sem spodbujal k vzpostavljanju visokih moralnih načel in resnemu pristopu k praksi, ne kot zgolj ritualu, ampak kot poti k globljemu razumevanju in notranji preobrazbi. Sčasoma je ta pristop postal zgled tudi za druge puščavniške samostane v Evropi.
V letih svojega dela v Samanadipi sem vodil predavanja, meditacijske umike, ustanovil študijsko skupino Upasaka, objavljal članke in videe ter posvečeval nove menihe. V tem obdobju sem tudi prevedel Dhammapado in Atthakavaggo iz palija v slovenščino.
Februarja 2023 sem se odločil za pomembno spremembo – zaradi stresa zaradi upravnih nalog in želje po neposrednem delu z ljudmi sem odložil meniško oblačilo in se posvetil psihoterapiji.
Danes nudim terapijo, ki temelji na budističnih in eksistencialnih načelih (logoterapiji). Izobražujem se na Teološki fakulteti in na Akademiji za logoterapijo ter se redno udeležujem dodatnih izobraževanj iz eksistencialne psihoterapije. Trenutno delujem kot psihoterapevt v Mariboru in nudim tudi online terapijo.