Ko se bojimo postati resnično vidni
Včasih se zdi, da je življenje razpeto med dvema bregovoma. Na enem je tisto, kar razumemo – knjige, predavanja, introspektivne misli, dolga predavanje, podkasti z beležko v roki, kjer poskušamo razplesti svoje vzorce. Na drugem je življenje samo: nepopolno, nepredvidljivo, zahtevno, prepojeno s tveganjem in izgubo. Med obema pa most, ki ga je tako težko prečkati. Ne zato, ker ne bi vedeli, kam želimo iti, temveč zato, ker na drugi strani čaka nekaj najbolj zastrašujočega: možnost, da nas bodo videli takšne, kot smo.
Marsikdo je že kot otrok spoznal, da biti viden pomeni biti ranljiv. Preveč čustven? Preveč glasen? Preveč drugačen? Takrat, ko smo prestopili nevidno mejo “ravno prav”, se je v zraku zgostil hladen veter zavrnitve. Zato smo se naučili krčiti svoj glas, nadzorovati gibe, preoblačiti misli v sprejemljive barve. Sprejemanje je postalo nagrada za pravilno vlogo, za dobre ocene, za rezultate, za masko, ki se je skladala z družinskim in družbenim scenarijem.
In čeprav maska lahko reši otroka pred bolečino, odraslemu počasi zaduši dih. Ko zmanjka zunanjih potrditev – ko ni več pohval, priznanj, dosežkov – ostane praznina. Tedaj se prebudi glas, ki šepeta: “Mogoče z mano nekaj ni v redu. Mogoče brez njihove potrditve sploh ne obstajam.”
V terapiji pogosto pride trenutek, ko se ta glas razkrije kot star in izrabljen mehanizem preživetja. Nekoč je služil, danes pa nas zadržuje v neodločenosti in skrbi, da ne bi naredili napačnega koraka. Zdaj smo odrasli in od nas se zahteva tudi odgovornost, ki pa seveda ni prijetna. Svoboda, ki jo tako želimo, ni brez cene. Vsaka odločitev je hkrati odpoved drugim možnostim. Nekaj se odpre, nekaj umre. In prav ta “smrt možnosti” je tista, ki jo skušamo odložiti. Včasih za ceno celega življenja.
Pričakovanja igrajo pri tem posebno vlogo. Ko verjamemo, da bi ljudje morali ravnati “pravilno” – da bi svet moral biti bolj sočuten, odnosi bolj varni, razmerja bolj harmonična – živimo v neprestani napetosti med idealom in resničnostjo. In resničnost, kot vemo, ima svoj ritem in svoje omejitve. Čakanje, da se svet uskladi z našimi pričakovanji, nas priklene v vlogo sodnika in žrtve hkrati. Prehod iz abstraktnega h konkretnemu – iz “svet bi moral” v “jaz sem odgovoren za svoja pričakovanja” – ni lahkoten. Je pa nujen, če želimo sploh začeti živeti tukaj in zdaj.
A zakaj je ta prehod tako težak? Ker pomeni, da nehamo kriviti svet za svoj notranji nemir. To pomeni prevzeti odgovornost za to, kako se odzivamo, in to pomeni stopiti v polje svobode. In svoboda… svoboda ni le lahkotna. V njej ni garancij, ni varnega zavetja pravil, ki bi nam vedno povedala, kaj je prav. Svoboda odpira prostor, kjer se moramo zanašati na lasten notranji kompas – kompas, ki je lahko zamegljen od let tujega vpliva.
V tej odprtosti se pokaže še ena temeljna resnica: človek je bitje odnosov. Ni mogoče dolgo ostati v ravnovesju brez izmenjave z drugimi. Celo tisti, ki ljubimo samoto, čutimo, da življenje izgublja barvo, če se naš notranji svet nikoli ne dotakne drugega. A tu je past: bližina pomeni, da bomo ranjeni. Izpostavljeni smo za zavrnitev, za nerazumevanje, za ogledala, ki nam pokažejo nekaj, česar nismo želeli videti. Zato mnogi raje ostanejo v osamljenosti, ki jo poznajo, kot da bi tvegali bolečino odnosa.
Včasih pa življenje samo postavi ogledalo, ki ga ne moremo prezreti. Za nekatere je to bolezen, za druge izguba, za tretje pa nepričakovana bližina smrti. Občutenje, da bi se lahko vse končalo – danes, zdaj – lahko razrahlja stoletne vozle. Nekateri v takih trenutkih začutijo mir, ki ga prej niso poznali: “Vse, kar sem mislil, da moram še doseči, je pravzaprav nepomembno.” Ta trenutek predaje ne izbriše strahu, a ga spremeni. V njem je nekaj svobode – ne zato, ker bi izginile vse omejitve, ampak ker smo jih za trenutek sprejeli.
To sprejetje ni končno stanje. Je vaja. Kot mišica, ki jo krepimo z majhnimi dejanji: z iskrenim odgovorom, čeprav vemo, da morda ne bo všeč; z dejanjem, ki izhaja iz vrednot, ne iz strahu; z dovoljenjem, da smo vidni v svoji nepopolnosti. Nič od tega ne zagotavlja, da nas bodo imeli radi. Zagotavlja pa, da bomo živeli nekoliko bolj v skladu s sabo.
Terapija je v svojem bistvu prav to: varen prostor, kjer lahko počasi razrahljamo staro obleko pričakovanj, pravil in vlog, in pod njo spoznamo nekaj bolj pristnega. Včasih to pomeni jokati ob stari bolečini, drugič se nasmejati lastni togosti. Pogosto pomeni dolgo sedeti v tišini, dokler besede, ki jih iščemo, ne pridejo iz nekega globljega mesta.
Ko si dovolimo biti vidni, se svet ne spremeni čez noč. A spremeni se način, kako hodimo skozenj. In to je morda največja svoboda, ki jo imamo: ne brez strahu, ne brez tveganja – ampak z zavedanjem, da nas prav ranljivost povezuje z drugimi in s samim življenjem.