Opomba: Ta članek je bil prvotno napisan 16. januarja 2015 za spletno stran SloTheravada, v času, ko sem bil še budistični menih. Ponovno ga objavljam ob smrti papeža Frančiška, kot izraz spoštovanja do njegove vloge v medverskem dialogu in iskanju skupnih vrednot.
Ko govorimo o Dhammi, to ne pomeni, da govorimo o neki izbrani filozofiji, ki bi jo smeli jemati tako, kot da pripada nekateri posebni osebi ali skupnosti. Dhamma, kot beseda, je le dogovorjena izjava za nekaj, kar naj bi bila naša inspiracija, nekaj, v kar verjamemo, da je dobro – upanje v nekaj, kar je brez rojstva in smrti, čisto, popolno, univerzalno, brez oblike, osebnosti in kar presega našo omejenost. Je brez poželenja, odpora in neznanja. V budizmu uporabljamo za to besedo Dhamma, »stvar, taka kot je« ali »Resnica«. Nekateri drugi pa bi to morda imenovali tudi Bog ali Božje kraljestvo.[1]
Dhamma je palijska beseda za »naravo«, naravo tako, kot je – ne da bi ji morali kaj dodati ali odvzeti. Včasih se to besedo prevede tudi kot »zakon narave«: ko počenjamo dobro, se nam dobro povrne, in ko delamo slabo, se nam povrne slabo. Ne govorimo o nekem sodniku: ta narava ali Dhamma je kot ogledalo, ki nam zrcali nazaj in povrne, kar je naše. Zato pravimo, da bomo ob pravem času vsi pravično sojeni.
Kdo ima lahko moč nad Dhammo? Kdo si jo lahko lasti? To ni krščanska, muslimanska, judovska, hinduistična ali budistična stvar. In kdo bi se imel za tako popolnega, da bi si drznil to braniti ali zagovarjati? Častiti Vacchāyana je odgovoril popotniku: »Le kdo sem jaz, da bi hvalil [Buddho] Gotamo? Gotama je lahko pohvaljen le od pohvaljenih, kot so najboljša bitja med bogovi in med ljudmi« (MN 27). In kdo se ima za tako vzvišenega, da lahko kritizira Dhammo? Kdo si lahko lasti te univerzalne vrline, kot so ljubezen, sočutje, veselje in mir?
To pišem z mislijo na papežev obisk Šrilanke, kjer si je vzel čas in se srečal s predstavniki budistov, kristjanov, muslimanov in hindujcev na medverskem srečanju.[2] Na tem srečanju je budistični predstavnik, Častiti Ithapane Dhammalankara Mahā Nayāka Thera, rekel, da »si vse religije in tradicije delijo iste vrednote, kot so ljubezen, odrekanje, prijaznost, mir in prijateljstvo. A človeštvo si tudi deli zlo, sovraštvo, ljubosumje in ponos, ki pa ne pripadajo nobeni posebni religiji.«[3] Predstavnik muslimanske skupnosti, Ash-Sheikh Fazil, je rekel, da sta terorizem in skrajništvo pravzaprav religiji zase in ne del muslimanov ali drugih religij.
Sveti oče papež Frančišek je izrazil spoštovanje do drugih religij – da ničesar ne zavrača, kar je v njih resnično in sveto, ter njihova vodila in učenja.[4] Ni pozival k enotni miselnosti, torej da bi morali biti združeni pod enim imenom, ampak k spoštovanju različnih misli in k dialogu, ki spodbuja medsebojno razumevanje in iskanje skupnih vrednot. Papež je rekel: »Kot so izkušnje pokazale, da če sta lahko dialog in srečanje učinkovita, morata temeljiti na celostni in odkriti predstavitvi naših prepričanj. Dialog bo seveda pokazal, kako zelo so si različna naša verovanja, izročila in prakse, in vendar, če bomo iskreni v zastopanju svojih prepričanj, bomo zmožni vedno jasneje videti, koliko imamo skupnega.«[5] Te skupne vrednote, ki jih odkrijemo, so tisto, kar nas povezuje v Dhammi.
Papež je pokazal svoje spoštovanje in prijateljstvo tudi z obiskom budističnega templja, ki je pod okriljem organizacije Mahā Bodhi.
A povsod po svetu in v vseh religijah in filozofijah, ki učijo končno odrešitev, se ljudje ujamejo v svoje omejene poglede in se s to čistostjo identificirajo ter jo jemljejo kot nekaj, kar je njihovo in lastnina njihovih prednikov. Brez dvoma je njihova vera v čistost močna, a vera brez modrosti je le prazno čaščenje vozila, v katerega nikoli ne vstopimo, da bi se z njim zapeljali do končne destinacije. Tako so fiksirani na vozilo, ki je zaprto v garaži in ga varujejo, da ga kdo ne opraska.
Toda Buddha je rekel, da ko se zapeljemo in pridemo do končne destinacije, potem tega vozila ne potrebujemo več (prim. MN 22:13). Škodovanje človeku, vojne in nasilje v imenu Dhamme ali Boga, je popolna kontradikcija: ne Dhamma in ne Bog ne potrebujeta naše zaščite. Buddha je rekel: »Menihi, če bi kdorkoli govoril proti meni ali učenju ali skupnosti, se ne odzovite na to z jezo, odporom ali sovraštvom. Če si jezen in imaš občutek odpora in sovraštva, bo to zate le ovira.« (DN 1) Buddhe se kritike ne dotaknejo; je neodvisen in ne potrebuje naših zatočišč.
Nacionalisti in arogantni ljudje iščejo podporo za svoje zle poglede v religiji, ki je del njihove osebne kulture. Toda problem ni v religijah; problem je v bedni neumnosti. Buddha je opozarjal, da če jemljemo učenja za neke svoje sebične namene – tudi če pravilno kaj citiramo – nas bo to potegnilo v nižji svet, tudi v pekel: »Kot trava kusa, ko se je napačno prime, le prereže roko. Prav tako, ko se sveto življenje napačno prime, takega potegne v pekel« (SN 2:8, verz 274). Ali ni žalostno pomisliti, da prav tisti najbolj glasni »zaščitniki Resnice« gredo v nižje svetove?
Tudi če pogledamo samo med budisti, lahko vidimo, da so nekateri pozabili na Dhammo. Prej poznani po svetu kot miroljubi, so zdaj tisti, ki pridejo v medije zaradi svojih sebičnih dejanj – le uničujejo, mažejo in zapirajo to čistost. Ti nacionalisti so postali taki, kot je gospa Vedehikā (MN 21:9), ki je bila prej znana kot nežna, ponižna in umirjena, a je kasneje, ko je izgubila potrpežljivost, z valjarjem udarila svojo služkinjo Kālī do krvi. Prijazna Vedehikā je postala znana kot groba, nasilna in neusmiljena. Buddha je rekel, da taki menihi, ki so kot Vedehikā, ne častijo in ne spoštujejo Dhammo. In gre tako daleč, da pravi: »Menihi, tudi če bi vam razbojniki brezobzirno rezali ud za udom z dvoročno žago, bi ta, v katerem umu bi vzniknilo sovraštvo do razbojnikov, ne izvršil mojega učenja« (MN 21:20).
Sveti oče papež Frančišek je nekje nad Atlantikom rekel: »Se una persona è gay e cerca il Signore e ha buona volontà, chi sono io per giudicarla?«[6] Če nekdo išče resnico ter vodi svoje življenje v vrlini, kdo smo mi, da bi ga sodili? To so besede modrosti. Te papeževe besede odmevajo že nekaj mesecev, a malo jih razume njihov pomen. Mnogi bi radi mislili, da je to vabilo, da lahko počnemo karkoli in da nas nihče ne sme soditi: delaj, govori, misli, kar se ti zdi prav. Toda to bi bilo napačno. »Kdo sem jaz, da bi sodil« pomeni, da moram odgovornost sprejeti zase: kar sejemo, to bomo želi. Buddha pravi, da sveti človek misli tako: »Jaz sem lastnik svojih dejanj, potomec svojih dejanj. Kar pride iz dejanj, kar je povezano z dejanji in kar ima zatočišče v dejanjih – vseh teh dejanj, pa naj bodo to slaba ali dobra – bom jaz njihov potomec. Vsa bitja so lastniki svojih dejanj, potomci svojih dejanj. Kar pride iz njihovih dejanj, kar je povezano z njihovimi dejanji in kar ima zatočišče v njihovih dejanjih – vseh teh dejanj, pa naj bo to slaba ali dobra – bodo oni njihovi potomci« (AN 5:57). To pomeni, da bo Dhamma sama pokazala rezultat naših dejanj, ne človek.
Veliko se govori o svobodi izražanja, ki je lepa kvaliteta, v skladu s človekovim dostojanstvom in pravicami. A premalo se govori o odgovornosti in spoštovanju izražanja – svojo moralnost merijo le glede na to, kaj je v skladu s civilnim zakonom, a zakon neke enote ni zadnji sodnik. Mi sami smo kriminalci in sodniki hkrati, ne glede na to, kje živimo in v kaj verujemo. Eni zagovarjajo svobodo dejanj, a ubijajo in kradejo. Drugi zagovarjajo svobodo govora, a lažejo, se norčujejo iz drugih, opravljajo, žalijo in provocirajo. Tretji zagovarjajo svobodo misli, a ostajajo trmasti, arogantni, ponosni in netolerantni. Posvetna svoboda še ne pomeni, da je to univerzalna svoboda, ki je v skladu z Dhammo in ki vodi v mir. Medsebojno spoštovanje je vrednota, ki ni nič manj pomembna od svobode tiska. Človek mora spoštovati tudi človekovo dostojanstvo – tisto, kar je za človeka sveto in kar pripada njegovi identiteti, kar ga povezuje z njegovo rodbino.
Jezus, kot pastir ovc (Jn 10:7), in Buddha, kot vodja črede (MN 12:9), nista škodovala svoji čredi, ampak jo opozarjala, kadar se je približevala nevarnostim, ki bi jih lahko vodile v smrt. Za vaše dobro, prisluhnite pastirju. Dhamma tudi odpušča, ker je brezmejna. Če je naša pot resnično tista, ki vodi k odrešitvi in univerzalnosti, potem se nam ne bo treba bati. Če nas kdo sovraži, ga sprejmite, ljubite in se mu zahvalite, saj vam je ta sovražnik pretrgal verigo, ki vas je vezala na fiksirane poglede. Ko so spone pretrgane, se razprostre mir – Dhamma ali Božje kraljestvo, kakor koli to že imenujete.
OPOMBE:
[1] Častiti Buddhadasa je predlagal: »Dhamma ni ničesar, a Bog.« (Christianity and Buddhism, Sinclaire Thompson Memorial Lecture, 1967, p. 23)
[2] Od 13. do 15. januarja 2014, Bandaranaike Memorial International Conference Hall, Kolombo.
[3] Vatican Radio, http://www.radiovaticana.va/.
[4] Papeževe besede o spoštovanju svetosti drugih religij temeljijo na učenju Drugega vatikanskega koncila, zlasti na deklaraciji Nostra aetate (1965), ki obravnava odnos Cerkve do nekrščanskih religij. Ta dokument poudarja, da Katoliška cerkev »ne zavrača ničesar, kar je v teh religijah resnično in sveto«, ter priznava, da »pogosto odsevajo žarek tiste Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi«. Za podrobnejše razumevanje lahko preberete celotno besedilo deklaracije Nostra aetate na uradni spletni strani Vatikana: [Nostra aetate – The Holy See]
[5] INTERRELIGIOUS AND ECUMENICAL GATHERING IN SRI LANKA, Address of His Holiness Pope Francis, 13 January 2015. [ADDRESS OF HIS HOLINESS POPE FRANCIS – The Holy See]
[6] »Če je nekdo gej in išče boga ter ima dober namen, kdo sem jaz, da bi ga sodil.« Novinarska konferenca v času poleta iz Brazilije v Rim, 29 julij 2013.
