Ko govorimo o krivdi, se najprej pogosto pojavi moralna razsežnost: storil sem nekaj narobe, prestopil pravilo, prizadel drugega. Toda v najglobljem smislu je krivda več kot to. Obstaja raven krivde, ki ni posledica napačnega dejanja, temveč samega dejstva, da smo – da živimo, izbiramo, da smo zavezani omejenemu in minljivemu obstoju. To je eksistencialna krivda.
Včasih se pokaže v povsem vsakdanjih trenutkih. Ko sedimo ob ognju in uživamo v družbi, se lahko nenadoma prikrade občutek: »Ali izgubljam čas? Ali bi moral početi nekaj drugega?« Krivda nas spremlja, ne glede na to, ali delamo premalo ali preveč. Če počivamo, se počutimo krive, da ne ustvarjamo. Če ustvarjamo, nas lahko preganja občutek, da zanemarjamo sebe ali druge. Kot da bi bilo v samem jedru človeškega bitja vtisnjeno sporočilo: »Nikoli ni dovolj, nikoli nisi čisto prav.«
Tu se razkrije nekaj bistvenega: krivda ni napaka, temveč stranski učinek svobode. Vsaka odločitev pomeni, da izberemo eno pot, druge pa ostanejo neizbrane. V tem manku – v tem, da ne moremo zajeti vseh možnosti – se že poraja krivda. Ne gre za kazen, ampak za neizogibno ceno svobode.
Religije so to izkušnjo prepoznale in ji dale jezik zgodb. Miti o padcu, o jabolku spoznanja, o sramu in grehu, so načini, kako so ljudje skozi zgodovino poskušali osmisliti tisto, kar je v resnici univerzalna danost: dejstvo, da živimo v negotovosti, da se zavedamo svoje minljivosti in da se ob tem počutimo krive, ker nikoli ne moremo povsem upravičiti lastnega obstoja.
Toda prav tu se odpre prostor za svobodo. Eksistencialna krivda ni nekaj, kar bi morali izbrisati ali odpraviti. Je nekaj, kar nas lahko prebuja. Vsakič, ko jo občutimo, nas spomni, da življenje ni dano za samoumevno, da ni brez meja, da zahteva odgovornost. Krivda nas uči, da nobena odločitev ni popolna – a da vendarle lahko izbiramo, da se lahko odločimo živeti z več poguma, več resnice, več sočutja.
Tako lahko postane krivda ne več sovražnik, temveč spremljevalka. Namesto da bi nas paralizirala, nas lahko usmerja: pokaže nam, da nismo kamni, temveč bitja, ki čutijo, hrepenijo, dvomijo. Bitja, ki so poklicana, da v omejenem času ustvarijo svoje življenje – v vsej njegovi nepopolnosti.