»Če bi bilo [trpljenje] mogoče preprečiti, bi smiselno bilo odstraniti njegov vzrok….«[1] (MSM, str. 102) Čeprav verjetno Frankl ni videl možnosti o popolni osvoboditvi, v budizmu je osrednji smisel prav v tem – odstraniti vzrok trpljenja. Vsa učenja in usmeritve vodijo človeka, da se odmakne od egocentričnosti in spozna, da je njegov osebni center pogojen. Logoterapija podpira to idejo, kjer terapevt vodi klienta k »odmiku od sebe«, medtem ko budistični pristop ni v nasprotju z logoterapijo, a še dodatno usmerja učenca k spoznavanju strukture splošnega doživljanja, vključno s telesnostjo, čutenjem, zaznavanjem, mislijo in zavedanjem, ter kako so vsi ti pet deli doživljanja medsebojno odvisni. Vendar pa je za dosego te prepoznavnosti in kontemplacije človek v logoterapevtskem smislu potrebno biti »zdrav«.
Do tu smo podrobneje spoznali, kako lahko budistični in logoterapevtski pristop pomagata posamezniku vsaj delno razbremeniti notranje stiske. V nadaljevanju bom predstavil pristope, ki se mi zdijo primerni za terapevta v odnosu do klienta. Ti pristopi vključujejo:
- Preventiva
Ko gre za telesno zdravje, pacient obišče svojega zdravnika za splošni preventivni pregled, podobno pa bi človek lahko obiskal logoterapevta za preventivni pogovor. Ko se pojavijo kakršne koli duševne bolezni ali bolečine, običajno pravimo o tem neprijetnem stanju kot o problemu, ki ga skušamo rešiti. Vendar so vsi ti le simptomi resničnega problema. Ta resnični problem se skriva v našem pogledu na življenje in v našem ravnanju ter odločanju v skladu s tem pogledom. Logoterapija se ne ukvarja s preteklostjo, ki je ni mogoče spremeniti, temveč spodbuja k spremembi življenjskega sloga od zdaj naprej. To zdravljenje bi bilo lahko dolgotrajno. Zato bi bilo bolje in lažje, če bi že sedaj preverili svoj življenjski slog in ga po potrebi spremenili, da se izognemo duševnim in fizičnim težavam. Logoterapevt se pouči o življenjskem slogu posameznika, njegovem vodilu ali smislu, če ga ima, o duhovni usmerjenosti, opozori ga na morebitne šibkosti njegove trenutne duhovne ravni in življenjskega sloga ter na zdravo fizično življenje in raven stresa. Logoterapevt spodbuja k nadaljnji duhovni praksi ali spodbuja takšno prakso, če je klient še ni izvajal, kar preprečuje, da bi klient obstal v statičnosti in omogoča nadaljnji razvoj njegovih potencialov. Kljub morebitni nepopularnosti terapevt spodbuja vzdržnost pri zadovoljevanju grobih in nepotrebnih poželenj ter pri močnih nagnjenostih k uporu ali obsesivnem vedenju. Poleg tega terapevt uporablja salutogenezo in skupaj z klientom ugotavlja vzroke za njegovo trenutno zdravje ter kako ga ohraniti ali izboljšati. Zakaj je ta preventivni pogovor tako pomemben? Ko ljudje obiščejo terapevta šele takrat, ko so že preveč bolni in v bolečinah, je to vedno zato, ker so živeli na napačen način. V svojem življenju so se predajali takojšnjemu izogibanju neprijetnostim in posledično zadovoljevanju čutnih potreb, obsesivno nadzirali svoje okolje, se neodgovorno predajali jezi in uporu ter se s trdovratnim oklepanjem omejenega sveta odrekali temu temeljnemu gibanju proti višjemu smislu.
- Odgovornost
Posameznik ima sposobnost usmerjati svoje življenje. Frankl je to poimenoval duhovna svoboda, ki se nanaša na zmožnost izbire lastnega odnosa v danih okoliščinah ter izbiro lastne poti. Kot je zapisal: »Vse se lahko odvzame osebi, razen ene stvari: zadnje človeške svobode – izbrati svojo držo v danih okoliščinah, izbrati svojo lastno pot.« (MSM, str. 87) Buddhovo sporočilo poudarja, da nobena oseba ni sveta zgolj zaradi družbenega statusa ali rojstva, temveč je svetost dosežena le skozi lastno delo na sebi. Kot je zapisano v Dhammapadi (Dhp 393): »Nihče ni svet človek po rojstvu, zaradi izvora ali prepletenih las.« Mentalno in duhovno stanje nista določena od zunaj, ampak predstavljata rezultat naših preteklih odločitev. To je izrazil Buddha z besedami:
Tako je potrebno izvajati askezo:
Drugim naj bodo kruti; mi tukaj ne bomo kruti.
Kot obstaja neenakomerna pot
in druga enakomerna pot, po kateri se ji izognemo,
tako ima tudi oseba, nagnjena k okrutnosti,
neokrutnost, s katero se ji izogne. (MN 8)
Ne glede na smer, v katero se družba premika, imamo posamezniki odgovornost predvsem do sebe. Ne obtožujemo več drugih za svojo bolečino in ne rešujemo namišljenih problemov. Frankl je izrazil misel, da »Med dražljajem in odgovorom je prazen prostor. V tem praznem prostoru počiva naša moč prevzemanja odgovornosti. V naši odgovornosti leži naša rast in naša svoboda.« (MSM, str. 85) Da bi to dosegli, se moramo le ustaviti, preusmeriti svojo pozornost nazaj vase ter začutiti ta prostor. Koncept khanti, ki je znan v budističnih besedilih, predstavlja potrpežljivost, ki ustvarja prostor za odgovorne odločitve. Tako se osredotočenost usmeri v duhovno sfero, stran od posvetnih vrednot.
Čemu ti prepleteni lasje, o bedak?
Čemu to ogrinjalo iz kozje kože?
Znotraj tebe je plevel,
ti pa ga puliš zunaj! (Dhp 394)
Z Buddhovimi besedami je poudarjeno, da rešitev našega eksistenčnega problema ni najti zunaj sebe, bodisi v obliki ritualov ali kot opažamo v sodobnem duhovnem materializmu, kjer ljudje prelagajo odgovornost na duhovne energije, horoskop ali podobne dejavnike. Ni dovolj le biti »duhoven«, ampak zmožen razviti prav to odgovornost, do katere imamo mi sami in noben druga stvar.
- Razumevanje
Razumevanje odgovornosti in proces odločanja predstavljata izziv, če ne razumemo vrednosti duhovnega razvoja. Stopnja razumevanja je deloma odvisna od zaslug, ki si jih je posameznik pridobil v preteklosti (vključno s preteklimi življenji v budističnem nauku) ter od trenutnega truda. Nekateri imajo omejeno dojemanje (kar pomeni, da so omejeni v sposobnosti prepoznavanja posledic svojih dejanj in misli), medtem ko imajo drugi razvito višjo raven zavesti. Zavest, ki je šibkejša, se hitreje in neodgovorno odziva na situacije (bodisi s poželenjem ali jezo), medtem ko bolj razširjena zavest deluje previdno in premišljeno ter uravnava svoje misli. Zato je verjetneje, da bodo tisti z nižjo stopnjo zavesti manj srečni in uspešni v življenju v primerjavi s tistimi, ki imajo višjo stopnjo zavesti. Slednji bodo imeli tudi boljše razumevanje, zakaj je življenje v skladu s krepostmi koristno. Terapevt naj poskuša poudariti koristi razvoja ustrezne življenjske poti, ne glede na stopnjo zavesti, saj ta usmeritev posamezniku daje večji smisel življenja in posledično večjo srečo.
Med pogovorom s prijateljem sem ga vprašal, kakšen je njegov recept za srečno zakonsko življenje. To sem ga vprašal, ker je že 30 let poročen in je očitno, da ima zelo dober odnos, spoštovanje, zaupanje in sta zelo dobra prijatelja. Nikoli ne razmišljam o njem kot o posamezniku, ampak vedno v povezavi z njegovo ženo. Skupaj tvorita nekakšno enost. Zato me je zelo zanimalo, kako jima to uspeva. Njegov odgovor je bil jasen: skupno zanimanje za duhovnost. Oba sta praktikanta budizma, vendar je poudaril, da ni pomembno, za katero duhovnost gre, ampak da se posameznik duhovno razvija. S tem se posameznik ne osredotoča le na zunanje telo kot na predmet za zmanjševanje napetosti, ampak v partnerju vidi edinstveno in duhovno vredno osebo. Tako se lepe lastnosti, kot so spoštovanje, potrpežljivost in medsebojno razumevanje, avtomatično pojavljajo brez potrebe po prisili. Če duhovna dimenzija ni prisotna, je zelo verjetno, da pride do nespoštovanja in odpora do partnerja, če ga vidimo le kot telo, ki se stara in ima zdravstvene težave.
On se je potem dotaknil tudi vprašanja vzpostavljanja prijateljstev. Najprej se dobijo skupaj, da se bi družili. Morda se pogovarjajo o avtomobilih. Ta tema se potem izčrpa in potem? Bodo imeli dovolj novih tem za naslednji dan? In potem še naslednji dan in tako naprej? Če prijatelji niso razvili duhovnosti in se družijo, so pogovori zelo površinski. Pogovor lahko poteka le do določene mere, nato pa se konča. Toda takšna prijateljstva ne spodbujajo srečanj, kjer se bi lahko tema bolj poglabljala. Ta vrsta prijateljstev ne zbližuje ljudi, pogovori pa ne postanejo smiselni. Takšni pogovori so usmerjeni le v trenutno zadovoljitev nekega interesa in ne odpirajo globljih vprašanj in ne vabijo k nadaljnjem raziskovanju. Tu pride ponovno do problema statičnosti in s tem notranjemu nezadovoljstvu.
To sta bila le dva primera, vendar že samo na podlagi teh dveh primerov lahko opazimo, da če duhovni vidik naše bitnosti ni razvit ali če ne vidimo smisla v duhovnosti, lahko to vodi v oslabelost, osamljenost, depresijo, tesnobo, nizko samopodobo in druge psihološke težave, s katerimi se posameznik sooča. Širše razumevanje pa človeku daje smisel in ga motivira, da se razvija ter vzpostavlja zdrave odnose z drugimi. Zato terapevt razumno spodbuja klienta, da razvija svojo duhovno plat, če ta duhovnost dviguje raven zavesti in odpira prostor za duhovno kontemplacijo.
- Smisel v trpljenju
Frankl je iz svojih izkušenj izredno dobro razumel to tematiko. V svoji knjigi je zapisal: »Davno smo že presegli fazo spraševanja, kakšen je pomen življenja, naivno vprašanje, ki življenje razume kot dosego nekega cilja skozi aktivno ustvarjanje nečesa vrednega. Za nas je pomen življenja obsegal širše cikle življenja in smrti, trpljenja in umiranja.«[2] (MSM, str. 72) Podobno sem tudi sam v svojem življenju spoznal, da ne glede na to, kako boleče so bile določene življenjske izkušnje, so me te izkušnje naredile močnejšega, pogumnejšega, samozavestnejšega in predvsem modrejšega.
Budistično učenje nas uči, da so prav te lekcije resnično in trdno znanje. Nobena knjiga ali zunanje informacije nam ne morejo dati pravega znanja. Vse to so le zunanje informacije, ki jih na koncu le interpretiramo. Vendar pa izkušnje, še posebej boleče izkušnje, odpirajo dimenzijo, ki je drugače ne bi nikoli spoznali, če bi živeli le v udobju varnosti. Buddha, ki naj bi imel tudi vpogled v pretekla in prihodnja življenja, pravi, da to, kar neposredno doživimo in se iz tega poučimo, oblikuje nas in nosimo te izkušnje tudi v naslednje življenje. Vse intelektualne informacije bodo pozabljene, vendar pa oseba ostane s sadovi svojih dobrih in slabih dejanj. V tem budizem vidi smisel življenja: celotno življenje je ena velika šola, in vsi smo tukaj, ker se očitno moramo nekaj naučiti. Ko vidimo smisel v trpljenju, nam to ne prinese samo sreče, ampak trpljenje izgubi svojo ognjeno bolečino, kot je lepo zapisal Frankl: »Na nek način preneha trpljenje biti trpljenje v trenutku, ko najde pomen, kot je pomen žrtvovanja.«[3] (MSM, str. 101)
[1] »If [suffering] were avoidable, however, the meaningful thing to do would be to remove its cause….« (Frankl, str. 102)
[2] »Long ago we had passed the stage of asking what was the meaning of life, a naive query which understands life as the attaining of some aim through the active creation of something of value. For us, the meaning of life embraced the wider cycles of life and death, of suffering and of dying.«
[3] »In some way, suffering ceases to be suffering at the moment it finds a meaning, such as the meaning of a sacrifice.«
Kratice
AN Aṅguttara Nikāya (objavljeno v The Numerical Discourses of the Buddha)
DN Dīgha Nikāya (objavljeno v The Long Discourses of the Buddha)
Dhp Dhammapada (objavljeno v Dhammapada, pot postave)
MN Majjhima Nikāya (objavljeno v The Middle Length Discourses of the Buddha)
MSM Man’s Search for Meaning
OL Osnove logoterapije
SN Saṃyutta Nikāya (objavljeno v The Connected Discourses of the Buddha)
Sn Sutta-nippata (objavljeno v Atthakavagga, zbirka osemverznih sutt)
Viri
Buddha, Atthakavagga, zbirka osemverznih sutt: prevod Bhikkhu Hiriko, Samanadipa, 2021
______, Dhammapada, pot postave: prevod Bhikkhu Hiriko, Samanadipa, 2019
______, The Connected Discourses of the Buddha: prevod Bhikkhu Bodhi, Wisdom Publications, 2000
______, The Long Discourses of the Buddha: prevod Maurice Walshe, Wisdom Publications, 1995
______, The Middle Length Discourses of the Buddha: prevod Bhikkhu Nanamoli, Bhikkhu Bodhi, Wisdom Publications, 1995
______, The Numerical Discourses of the Buddha: prevod Bhikkhu Bodhi, Wisdom Publications, 2000
Frankl, Viktor E., Človekovo iskanje najvišjega smisla: prevod Rudi Meden, Mohorjeva družba, 2021
______, Men’s Search for Meaning: prevod Ilse Lasch, Beacon Press, OCR kopija.
______, Volja do smisla: prevod Jože Stabej, Mohorjeva družba, 1988
Lukas, Elisabeth, Osnova logoterapije, človeška podoba in metode: prevod Jože Stabej, Mohorjeva družba, 2017
______, Tudi tvoje trpljenje ima smisel: prevod Jože Stabej, Mohorjeva družba, 2001