Primoz K. Hiriko

Ko spremljam človeške zgodbe v mojem terapevtskem prostoru, se vedno znova vračam k eni temi, ki se zdi univerzalna – pritisk. Pojavlja se v različnih oblikah: kot tesnoba, kot notranji nagon, da se dokažemo, kot utrujenost, ki nas posrka v brezvoljnost, ali kot depresija, ki zdrsne čez nas kot težka odeja, ali kot jeza, ali […]

V sodobnem človeku utripa starodavni živčni sistem. Zgrajen je bil za preživetje v divjini, ne za nenehen tok e-pošte, poročil, pritiskov in notranjih monologov, ki nikoli ne utihnejo. Če bi naš živčni sistem imel glas, bi verjetno rekel: “Nisem bil ustvarjen za to.” Toda resnica je, da živimo v svetu, kjer telo redko počiva, misel redko

Od abstraktnega mišljenja k izkustvenemu zavedanju V psihoterapiji pogosto srečujem ljudi, ki se trudijo razumeti svoje trpljenje. Postavljajo si vprašanja: Zakaj se to dogaja meni? Kaj to pomeni? Kako naj to odpravim? In medtem ko ta vprašanja zvenijo povsem naravno, v sebi skrivajo nekaj usodnega: našo nagnjenost, da trpljenje premaknemo v misel, namesto da bi ga

Eksistencialni sram, ranljivost in izolacija so tri temeljne izkušnje, ki se znova in znova vračajo v terapevtskem prostoru in v življenju vsakega človeka. Ne gre za naključne težave posameznikov, temveč za razsežnosti, ki so vtkane v samo bistvo človeškega bivanja. V pogovoru z Ivano (ime je spremenjeno) so se pokazale v svoji goli, neolepšani obliki

Ko govorimo o krivdi, se najprej pogosto pojavi moralna razsežnost: storil sem nekaj narobe, prestopil pravilo, prizadel drugega. Toda v najglobljem smislu je krivda več kot to. Obstaja raven krivde, ki ni posledica napačnega dejanja, temveč samega dejstva, da smo – da živimo, izbiramo, da smo zavezani omejenemu in minljivemu obstoju. To je eksistencialna krivda.

Smrt je največja gotovost in hkrati največja neznanka. Vemo, da nas bo doletela, a ne vemo kdaj, kako in kaj sledi. Prav v tem protislovju se skriva razlog, zakaj se smrti bojimo – ker pomeni popolno izgubo nadzora. Toda smrt ni nekaj, kar pride šele na koncu. Ves čas se dogaja. Vsak dan umira nekaj

Ko se bojimo postati resnično vidni Včasih se zdi, da je življenje razpeto med dvema bregovoma. Na enem je tisto, kar razumemo – knjige, predavanja, introspektivne misli, dolga predavanje, podkasti z beležko v roki, kjer poskušamo razplesti svoje vzorce. Na drugem je življenje samo: nepopolno, nepredvidljivo, zahtevno, prepojeno s tveganjem in izgubo. Med obema pa

Čeprav si človek včasih domišlja, da je že skoraj našel svoj mir – v svojem domu, v zakonu, v telesu, pri dobrem terapevtu ali v karieri, ki naj bi mu končno dala občutek, da je »nekdo« – se slej ko prej nekaj zatrese. Pa naj bo to bolečina v prsih, tišina v zakonu, dolgočasje v

Uvod: Kdo – ali kaj – je »Bog«? In ali je to sploh pravo vprašanje? Vprašanje Boga ni nekaj, kar bi zadevalo izključno verujoče znotraj monoteističnih religij, kot so judaizem, islam ali krščanstvo. V resnici gre za temeljno človeško vprašanje – vprašanje o tem, kaj je temelj resničnosti, kaj je tisto, kar presega naše običajno