Čeprav si človek včasih domišlja, da je že skoraj našel svoj mir – v svojem domu, v zakonu, v telesu, pri dobrem terapevtu ali v karieri, ki naj bi mu končno dala občutek, da je »nekdo« – se slej ko prej nekaj zatrese. Pa naj bo to bolečina v prsih, tišina v zakonu, dolgočasje v glavi ali pa zgolj občutek: »Nekaj ni prav.«
In potem pride v terapijo. Vpraša, kako naj se umiri, kako naj najde notranji mir. Toda kmalu spozna, da to, kar išče, pravzaprav ne obstaja. Ne v tej obliki. To ni kritika ali pesimizem. To je resnica. In prav to je tista prelomna točka, ki odpira vrata zrelosti. Naj razložim…
Veliko ljudi se na videz nič ne odloča – raje analizirajo. Odlašajo. Ostanejo na varni točki. Toda v resnici je že vsaka neodločitev odločitev. Vsaka domnevna varnost je le podaljševanje negotovosti, ki pa na skrivaj nabira svojo ceno. Cena je pasivnost, brezvoljnost, notranja otrplost. In točno ta notranja nemoč je pogosto razlog, zakaj sploh pridejo na terapijo.
Na koncu se izkaže, da ni nobene možnosti, kako »pravilno živeti«. Vsaka izbira že vključuje tveganje. Vsaka iskrenost že pomeni možnost, da boš nerazumljen. In vsaka resnica že prinaša potencial izgube. Toda prav v tej ranljivosti je naša moč.
Mnogi ljudje ne znajo povedati, kaj potrebujejo. Ne zato, ker ne bi imeli potreb, ampak ker jih je sram. Sram, da bi želeli več bližine. Sram, da bi hoteli počivati. Sram, da niso več sposobni nositi vsega sami. Zato se umikajo v racionalizacijo, v tišino, v vlogo »močnega«. In potem se čudijo, zakaj se počutijo sami. Toda kako naj te drugi sliši, če si že sam sebe utišal?
Na terapiji se človek uči, da ni nujno najprej vse pojasniti ali dokazati. Dovolj je, da potreba obstaja. In če jo spoštuješ, že s tem narediš prvi pomemben korak k bolj resničnemu življenju.
Vprašanje »Kdo sem?« se pogosto sliši modro, celo globoko. Toda za marsikoga je le prikrita oblika bega. Kaj če bi namesto tega vprašali: »Kaj je odgovorno storiti tukaj in zdaj?« Včasih ni treba več razglabljanja. Potrebno je preprosto priti domov, pospraviti kuhinjo, objeti ženo, povedati, kaj čutiš. Ni treba razrešiti filozofskih sistemov. Dovolj je, da začneš živeti malo bolj pošteno. In to – vsaj za zdaj – zadošča.
Ko pride tesnoba, jo človek najprej hoče utišati. Pomiriti. Ugasniti. Toda kaj če ni pokvarjen, ampak buden? Tesnoba je pogosto znamenje, da nekaj v tvojem življenju ne gre več tako, kot je šlo. Da stara laž ne drži več. Da ne moreš več živeti na pol. In da si na robu – ne propada, temveč resničnosti. Zato: ne beži pred tesnobo. Poslušaj jo. Morda ti govori resnico, ki si jo predolgo preslišal.
Ne išči več zavetja tam, kjer ga ni. Svet ni varen. Ljubezen ni brez bolečine. Identiteta ni vklesana v kamen. Vse to ni razlog za paniko. To je priložnost. Da postaneš človek, ki ne rabi več popolnosti, da bi si upal živeti. In če je že vse negotovo, potem je morda napočil čas, da se naučiš stati v tej negotovosti – ne kot žrtev, ampak kot svobodno bitje.