Vse, kar nam je dano – bodisi od narave ali nečesa višjega – ima dva glavna namena: braniti nas pred nevarnostjo in nas spodbujati naprej. Bolečina, ki se ji navadno izogibamo, nam v resnici služi tako, da opozarja na poškodbe ali rane, ki jih moramo nujno pozdraviti. Strah nam prav tako omogoča zaščito pred nevarnostjo. A kaj pa skrb? Skrb nas opozarja na možne težave ali nevarnosti, kar nas spodbuja k ukrepanju in previdnosti. Vsak vidik človekove psihe ima svoj namen. Tudi trpljenje služi kot gonilo za osebno rast in razvoj, povečuje zrelost, prinaša modrost, samozavest, sočutje in sposobnost dobrega odločanja.
Korist ima tudi depresija. Če ne bi imela koristi, potem ne bi bila del življenja. Vsi imamo vsaj občasno malo depresije. Tudi telo, če je preveč obremenjeno, nam lahko pokaže, da potrebujemo odmor. Ko smo zelo obremenjeni s študijem, pride dan, ko ne moremo več razumeti niti enega stavka zaradi izčrpanosti. Tudi takrat se zahteva odmor. Včasih pa se pojavi depresija, ki jo lahko razumemo kot sporočilo, da smo morda malo preveč zatopljeni v svet, v svoje projekte, čustva in čutna doživetja. Očitno ta mehanizem pravi: »Dovolj! Ustavi se! In zdaj razmisli, kam pelje tvoje življenje.«
Ko smo zatopljeni v svet, se niti ne zavedamo, kam nas ta vodi. Smo tam, kjer želimo biti? Smo sledili svoji vesti? Nas to dopolnjuje in nas krepi kot posameznike? Občasna depresija je lahko celo dobrodošla, saj lahko sproži »reset« in nas spodbudi, da premislimo o spremembi smeri življenja. Morda dobimo idejo, da bi se lahko bolj posvečali ljubezni, pomagali drugim, začeli z meditacijo ali se več ukvarjali s športom. Morda bi morali prebrati kakšno koristno knjigo. Morda je čas, da razmislimo o spremembi službe ali pa postavimo meje pri stvareh, ki nas uničujejo. Morda naše življenje ni dovolj polno vrlin in moramo to spremeniti. Polje možnosti se lahko odpre zelo široko. Depresija ni prijetna. Toda le zato, ker je neprijetna, še ne pomeni, da ni koristna.
Depresije se ne moremo izogniti zgolj z odločitvijo, tako kot se ne moremo izogniti strahu in bolečini. Lahko pa pred njo prenehamo bežati in jo vidimo kot prijatelja, ki nam sporoča, kaj počnemo prav in kaj narobe. Škodo lahko povzročimo, če pred tem naravnim fenomenom bežimo in se pretvarjamo, da ne obstaja. S stalnim iskanjem ugodja in bežanjem pred bolečino ustvarjamo notranjo napetost, ki prinaša novo bolečino. Vsak beg jo morda začasno olajša, vendar se notranji pritisk kopiči. Takrat lahko nastopi tista depresija, ki jo jemljemo kot resno duševno motnjo.
Torej, osnovna depresija ni problem. Problem je prekomernost. Zato se moramo vprašati, kako ravnati pri naši prekomerni reakciji, ko začutimo prijetne ali neprijetne občutke, in ne toliko, kako izničiti depresijo. Če bi si prizadevali izničiti depresijo, bi se kmalu znašli v težavah, saj tega ne bi mogli doseči, saj je del človeka. Želja po izničenju depresije bi le povečala depresijo in celo privedla do strahu pred depresijo. Prekomernost pa ni nekaj, kar nam je dano, ampak je naše dejanje. Je nekaj, za kar smo odgovorni sami in zato lahko naredimo spremembo.
In kako se razvija prekomernost? V uživanju čutnih doživetjih. To je osnovni problem. Kljub temu, da je to osnovni problem, si ga vsi radi privoščimo. Vedno težimo k nečemu prijetnemu in bežimo pred neprijetnim. Potem si želimo nekaj, o tem razmišljamo, sanjarimo, to dosežemo… za nekaj časa občutimo zadovoljstvo. A zadovoljstvo ne traja dolgo, kmalu spet iščemo nove užitke. Ta vzorec se nadaljuje v nedogled. Za nas je smisel življenja zgolj užitek ali pa doseganje le-tega.
Nekdo bi lahko dejal, da se ne peha za čutnimi užitki, pa vseeno trpi. Seveda, mnogi, ki živijo udobno življenje in jim ni treba iskati materialnih čutnih stvari, vseeno trpijo. Dejstvo je, da je več depresije med tistimi, ki živijo varno in materialno ugodno življenje, kot pa med tistimi, ki se borijo za življenje v vojnih območjih ali v drugih kriznih situacijah. Ni treba imeti grobih strasti, da bi nas potisnile v depresijo. Le udobnost doma nas lahko naredi otopele, lenobne, brez zanimanja za lasten napredek ali za pomoč drugim. Občutek otopelosti in lenobe je tudi čutni užitek. Ko nimamo več razloga za boj v življenju, nam odvzame smisel celotnega obstoja.
Če poznamo vzrok za prekomernost, lahko to zmanjšamo. Gorivo za prekomernost je potreba po užitku. Zmanjšanje te potrebe lahko zmanjša intenzivnost depresije. Odgovornost za to pa je na vsakem posamezniku.
Samoomejevanje težnje k stvarem je lahko težavno, če v tem času ne znamo usmerjati uma v nekaj drugega. Namesto da smo nagnjeni k iskanju užitkov, se lahko osredotočimo na iskanje smisla ali višjih vrednot. Poznamo dva tipa človeka: tistega, ki se usmerja k užitku, in tistega, ki se usmerja k smislu. Poglejmo ju nekoliko podrobneje.
Tisti, ki se usmerja k užitku, verjame, da je smisel življenja v užitku, tudi če gre za udobje. Zato se trudi izogniti bolečini in nevšečnostim, kar pogosto vodi v povečanje čutnih potreb in stalno iskanje užitka. Ta posameznik ocenjuje situacije, predmete ali ljudi na podlagi tega, ali mu prinašajo prijetne občutke. Toda posledica takšnega pristopa je pogosto razočaranje, žalost, nesreča, dolgočasje in predvsem depresija. Um, usmerjen v užitek, ne zagotavlja stabilnosti družbe, saj so čustva preveč nihajoča. Intimnosti je manj, saj se posameznik bolj osredotoča na intenzivnost doživetij. Sreča je povezana z minljivimi stvarmi, pozitivni občutki pa ne prinesejo trajne izpolnitve. Tak posameznik živi v trenutku, brez jasne vizije za prihodnost.
Tisti, ki se osredotoča na smisel, ne daje toliko poudarka užitku. Sprejema dejstvo, da je življenje borba, in skozi to spoznava njegov smisel. Raje se približuje bistvu višje resnice, kolikor je to mogoče, ter skuša to uveljaviti v svojem življenju. Načela so mu pomembnejša od »jaza« in »mojega zadovoljstva« ter izpolnjuje svojo vlogo kot človek, ki uveljavlja višje vrednote na Zemlji. Posameznik ni v središču sveta. Posledice njegovih dejanj so več miru, jasnosti, sreče, ponižnosti, vendar tudi bolečina zaradi nenehnih sprememb. Trudi se najti smisel, ne glede na ovire, ki se pojavijo v njegovem življenju. Sama borba mu daje smisel.
Depresija je resna duševna motnja, ki prinaša veliko trpljenja in ovira vsakdanje življenje. Vsak posameznik se sooča z lastno kompleksnostjo, ki pa je ni vedno lahko rešiti. Pomembno je, da posameznik najprej prepozna morebitno prekomerno nagibanje k prijetnim občutjem ter razmisli o tem, ali je njegovo vodilo užitek ali smisel. Kljub temu pa ni potrebno, da depresijo vidimo kot izključno negativno. Depresija lahko prinese tudi nekatere koristi. Mnogi, ki so se spopadali z depresijo, poročajo o globljem razumevanju lastnih čustev in večji občutljivosti do drugih ljudi, kar lahko privede do večje empatije in sočutja. Izkušnja depresije lahko izzove posameznika, da prepozna svoje omejitve, kar vodi k iskanju pomoči in podpore ter spodbudi boljše obvladovanje čustev in osebnih izzivov v prihodnosti. Seveda pa pot iz globoke bolečine ni preprosta. Zato je lahko izjemno koristno poiskati terapevtsko pomoč, ki nam pomaga prepoznati stvari, ki jih nismo opazili, in ki nam daje motivacijo za spremembo načina razmišljanja ter za udejanjanje novih načel.